Iskanje prve redne zaposlitve v generaciji, ki se je je dotaknila gospodarska in finančna kriza, je bila zame vsekakor težka, a ne nemogoča naloga. Kljub temu, da sem si delovne izkušnje redno nabirala že od začetka srednje šole, sem kot magistrica kulturologije, redno, predvsem pa varno zaposlitev iskala dlje časa. Ves čas brezposelnosti sem se izobraževala na širokih področjih družboslovja in sodelovala pri mnogih projektih. To je bila investicija v prihodnost. Zavedala sem se, da je znanje in izkušnje nujno ohranjati, še bolj pa nadgrajevati. Vendar pa to ni bilo dovolj – različna prekerna razmerja so me pripeljala do spoznanja, da v takšnih delovnih razmerjih ni mogoče dostojno živeti, niti se razvijati ali načrtovati prihodnosti, zato sem se odločila da – kljub tveganju – prekinem vsa takšna dela.

K iskanju zaposlitve sem pristopila bolj aktivno. V tem obdobju so bili ključni razmisleki o tem, v katero smer se želim razvijati. Kmalu zatem je sledilo povabilo Zavoda za zaposlovanje za vključitev v projekt Usposabljanja na delovnem mestu. Vključila sem se v odprto ekipo nevladne organizacije in sama predlagala nekaj sprememb in izboljšav. Vloga sodelavke kot pobudnice in kasneje kot realizatorke novih aktivnosti se je izkazala za odlično odločitev, saj smo po končanem usposabljanju občasno sodelovanje še uspešno nadaljevali. Kasneje sem se vključila v zavodski program javnih del v organizacijo, kjer sem po izteku enoletne pogodbe zaposlena še danes in delo z veseljem opravljam. Izkoristila sem priložnost za razvoj in učenje ter z organizacijo delila svoje znanje in nasvete. Postala sem del ekipe z dobro organizacijsko klimo, spoštovanjem delavskih pravic in razvojno naravnanostjo. To so trije cilji, ki sem si jih določila v času aktivnega iskanja zaposlitve. Zavodski ukrepi za mlade so bili zame eden redkih družbenih mostov med koncem študija in zaposlitvijo.

Najtežji del pri iskanju zaposlitve je bilo spoznanje, da se je potrebno ob ponavljajočih zavrnitvah tako velikokrat pobrati. Verjamem da je, če smo vztrajni, se učimo in nadgrajujemo, samo čas tisti, ki nas loči do dobre zaposlitve. Ključna je tudi potrpežljivost, podpora prijateljev in družine ter spoštovanje svojega počutja. Povsem normalno je, da imamo trenutke, ko ne zmoremo več. Iskanje službe je več kot osemurni delavnik, ki ga moramo »oddelati« sami – svobodna volja je ključnega pomena, prav tako kot spoznanje, da so nekatere okoliščine objektivno težke in zato naš trenutni neuspeh ne priča nujno o naših (ne)sposobnostih.

Nina Meh, strokovna sodelavka Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana.